Razvojna travma in njeni vplivi na odnose

Razvojna travma je tista oblika travme, ki se najbolj tiho prikrade v naš razvoj, saj je pogosto dojemana kot realnost sama. Ko so preko podedovanih travm naši predniki izgubili stik s čutenjem, zaznavanjem sebe, resničnim odprtim srcem in empatijo, doživljanjem ljubezni nasploh in se izgubili v obrambnih mehanizmih uma, so vzgajali z enako zaprtostjo, kot so jo doživljali v sebi.

To je pogosto pomenilo ne odzivanje na otrokove potrebe, veliko kritik, težkih rok (udarcev kot vzgojnih prijemov), nerazumevanja itd. V terapijah pogosto slišim, kako se večina ljudi počuti nevidenih, nepomembnih, nesprejetih, ne dovolj dobrih, nerazumljenih. Bolj kot je to prisotno, bolj se ženemo za tisto malo odobravanja drugih v želji, da bi zakrpal manko občutka ljubezni v sebi, a se to seveda ne zgodi. Tu so izgorelosti, odvisnosti, tesnobe, izgube smisla,  ...